REZENZIJE


METROPOLIS: Metropolis (Nika)

Andrej Wlodyga

Pri nas je že dolgo v navadi, da vsak domač bend ob izidu njegove prve plošče hitimo primerjati z uveljavljenimi tujimi rock skupinami. Spomnimo se, kateri besedi so kritiki največkrat povezovali z vdorom prekmurskih Psycho-path na slovensko glasbeno sceno in katere sopomenke so bile izrečene savinjskim Interceptor. Ob poslušanju prvenca Metropolis nam v glavo udari ena sama beseda - Motorhead. Ime, ki ga vsak roker izreče z neprikritim spoštovanjem. Godba ljubljanske skupine spominja na digitalni video zapis, s katerim si bomo v prihodnosti sami izbirali razplete priljubljenih filmov. Ko so se Motorhead po izidu plošče Another Perfect Day, natančneje novembra 1983, prelevili v kvartet, se je končalo njihovo zlato obdobje. In tu štartajo Metropolis s svojo verzijo nadaljevanja Motorheadove glasbene zapuščine. Njihova različica prinaša za krepko uro čvrstega, nabitega rokenrola, takšnega, ki se pri vzornikih že dolgo utaplja v morju Lemmyjevih čustvenih izlivov. Natančna in uigrana ritem sekcija, prefinjene in jedrnate solaže, bas, ki mu niso tuji prijemi, kakršne navadno ubira njegova šeststrunska sestra, in hripav vokal poskrbijo, da muzika zadene s prve. Edina zamera leti na premalo dodelano produkcijo najmlajše tretjine - plošča Metropolis je namreč zbirka treh opusov, posnetih v letih 1995-97.
Ko bo Lemmy nekoč zalotil Metropolis na odru, bo uzrl sebe v najboljših letih, preden se je preselil na Sunset Boulevard. Prepoznal bo svoj nekdanji s cenenim žganjem prepojen glas, preden so mu ga pokvarili razni Jacki in Jimi. Nemara pa bo potočil še kakšno solzo za izgubljeno mladostjo.
Kdor pa v simpatičnem spogledovanju Metropolis z Motorhead vidi zgolj imitiranje, naj ne pozabi, da Motorhead poosebljajo rokenrol; potemtakem rokenrol poosebljajo tudi Metropolis - in to solidno.